Je online joga lahko pot do lastne prakse?

Je online vadba joge lahko pot do lastne prakse?
blazina

Naj začnem s tem, da se takrat pred davnimi 30 leti nisem spraševala, ali je online vadba boljša ali slabša od tiste v studiu. Tiho sem pregledovala knjige in po najboljših močeh kopirala fotografije položajev. Navodil je bilo malo. Pripomočkov še manj. Ampak meni je bilo super in prav. Šele čez nekaj let sem začela aktivneje iskati učitelje. V bistvu šele takrat, ko so se mi začela pojavljati vprašanja.

Joga je samotna pot, polna dilem in eksperimentov in veliko teh poskusov ne uspe. Raziskovanje zahteva čas, predanost, disciplino. In motivacijo, seveda. Veliko lažje je, če slediš nekomu, ki je to pot že prehodil. Tako da ne delaš čisto vseh mogočih napak in se ne loviš v čisto vse zanke. Učitelj poleg tega poskrbi za dodatno dozo energije, poguma, navdušenja. Ko smo v istem prostoru z učiteljem, ki nam tudi osebnostno ustreza, si na nek način izposodimo njegov zagon. Ne le znanje ampak tudi energijo, pogum, navdušenje. Zato ni čudno, da je vadba doma tako težka. Ni čudno, da se je tako zelo težko brcniti v zadnjico in razgrniti podlogo.

Če gremo v studio, so stvari jasne: vadba je na urniku, vsi naši vedo, da nas takrat ni, nič drugega ne moti naše pozornosti, na razpolago so vsi pripomočki in zgodi se še nekaj pomembnega: učiteljevo vodstvo. Varno, učinkovito, zanesljivo (upam!). Ker kljub temu, da vadba zahteva absolutno prisotnost v telesu in v občutkih, si vseeno velikokrat dovolimo povsem prepustiti in nismo pozorni na zaporedje, na navodila – na učenje – ampak samo sledimo. Če je učitelj intenziven in zahteven, potem je sanjarjenja manj, jasno. Ampak intenziven učitelj je hitro preveč intenziven! Celo nadležen! Kajne? Torej, malo sanjarjenja je okej, če si od vadbe želimo zgolj pregneteno telo in miren um. Za tisti dan. Če pa si želimo te učinke vsak dan, in še več, seči globlje, raziskati skrivnosti, no, potem smo domači praksi že korak bližje.

Preden sem začela učiti online – in v to sem bila prisiljena – sem do tega čutila ogromen odpor. Učitelji iyengar joge namreč pri poučevanju učence opazujemo. Ne le z očmi, ampak tudi z ušesi, s kožo, s celim telesom. Poleg tega se stalno premikamo in jih opazujemo z vseh možnih kotov. Opazujemo ne le oblike telesa v položaju, akcije, ampak tudi dih, njegovo globino in hitrost, ten kože, napetosti na obrazu, jasnost oči in fokus pogleda, glasnost diha, pritožbe ali vzdihe zadovoljstva… Velikokrat se učencev dotaknemo, da spodbudimo inteligenco telesa, poudarimo popravek ali učenca vodimo v položaj globlje. Poleg tega vsi vadimo veliko bolj intenzivno, če nas kdo opazuje.

Najbolj me je torej skrbelo, da učencev ne bi videla, moj pogoj je bil, da poteka komunikacija v obe smeri. In aplikacija to omogoča, celo zelo dobro. Pomembno je, kako si postavimo kamero in kako usmerimo svetlobo, ampak jaz učence vidim, oni mene vidijo in slišijo, sicer je vse malo sterilno in včasih nerodno in polno nič hudega slutečih družinskih članov in ljubljenčkov, ampak meni se to zdi precej dober nadomestek. Ni isto kot “prava stvar”, seveda ne, ampak je pa precej dobro.

Poleg tega smo korak bližje lastni praksi! Doma, v lastnem okolju, se učimo umakniti druge obveznosti in vaditi jogo. Si izprazniti urnik, najti čas, prostor in zagristi v vadbo. Korak naprej je vadba po knjigi, kjer ni “hranjenja po žlički”, kot rečemo neprestanemu usmerjanju pozornosti, kjer moramo najprej prebrati navodila, in potem to izvesti sami. In potem smo že skoraj tam! Izberemo zaporedje (knjige, zapiski!) in se ga lotimo. Sami. In odpre se nov svet.

Kajti prava praksa se začne tukaj: sami na blazini, z vsem kar smo in nismo, z vsem kar si želimo in česar si ne. Ko lahko svojo pozornost pazljivo in natančno usmerimo natančno tja, kamor si jo želimo. In če je ne moti glas učitelja, potem je ta pozornost še veliko bolj dragocena. In napredek še veliko hitrejši.

Se vidimo na blazini. Online ali v studiu :-).

Share on facebook
Urška Božič Križaj
Urška Božič Križaj

....