Za začetek se nehajmo slepiti: Začeti redno vaditi jogo je približno tako težko kot… Kot recimo prenehati kaditi. Ali pa nehati jesti sladkarije. Ali pa začeti vstajati ob 5h. Ali pa tuširati telo z mrzlo vodo. (Ampak za vse to vemo, da je dobro za nas, kajne?)
Ljudje ne maramo sprememb. Veliko lažje je ležati na kavču in si misliti, da je brezveze nekaj začeti, ker je itak pretežko. Tendenca, da se vrnemo v stare tire, je veliko močnejša od motivacije za nekaj novega. In inercija je mogočna sila, ki nas ponavadi vleče nazaj (na kavč).
Napor, bolečina in odrekanje so stvari, h katerim ljudje ne težimo, vsaj ne prostovoljno. Največkrat nas v spremembo prisili življenje. Sprememba pa je, kot vse, kar se rodi, na začetku počasna, negotova in ranljiva.
Patanjali v sutri 1.30 piše o “motnjah”, ki se nam motajo pod nogami, ko si iskreno želimo začeti in tudi ko že vadimo: bolezen, apatija, dvom ali neodločnost, zanemarjenost, zaležanost ali lenoba, pomanjkanje distance, zmedenost ali napačno razumevanje, nesposobnost ohranjati fokus in koncentracijo, nestabilnost. Če bi vse te motnje odstranili, bi bil cilj joge dosežen. (Sutra 1.2. Yogas citta-vrtti-nirodhah, ali “Joga umiri valovanje uma.”) Ampak seveda ni tako enostavno.
Različne filozofije razlagajo devet motenj različno: Bolezen kot neravnovesje telesnih tekočin, kot neravnovesje med tremi došami oziroma odločna prevlada zgolj ene. Apatija pomeni pomanjkanje zanimanja za delo, za ustvarjanje, nekakšna paraliza uma. Dvom pomeni, da se um ukvarja s tehtanjem med dvema možnostima, na primer: Je lastna praksa joge izvedljiva ali ne?
Zanemarjanje ali nepozornost pomeni pomanjkanje vztrajnosti in se v sutri bržkone nanaša na zanemarjanje katerega od osmih delov joge. Lenoba je pomanjkanje truda, tako v umu kot v telesu, predvsem zaradi prevelike teže, inercije (preveč kaphe, preveč sluzi), ne le telesne. Pomanjkanje distance pomeni duhovni pohlep in je povezano z razmišljanjem in sanjarjenjem o stvareh materialnega sveta; velikokrat povezano z odvisnostjo. Nerazumevanje pomeni napačno znanje oziroma prepričanje. Nesposobnost ohranjati koncentracijo pomeni da samahdi, mir, ni mogoč. Nestabilnost pomeni, da tudi izkušeni jogiji in tisti, ki se sistematično ukvarjajo z discipliniranjem uma, včasih podležejo “motnjam”.
Vse to so ovire, nečistoče, prepreke. V sanskrtu jim rečemo “antarayas”, ker se premikajo (“aya”) in ker v naši praksi naredijo luknjo ali celo prepad (“antara”).
Naj vas potolažim – naš namen ni, da vse te nečistoče odstranimo že v prvi vadbi (čeprav je to cilj – s predano, neprekinjeno prakso nečistoče zgorijo!)!
Predlagam, da si zastavimo cilje, ki jih lahko dejansko dosežemo. Saj veste, otroški koraki. Najprej prvi korak. In potem, ko ga naredimo, naredimo naslednjega. In tako naprej, do konca življenja.
Lastna praksa se mora roditi iz vsega težkega, iz vsake želje po izogibu, iz vsakega izgovora.
Velikokrat sem že odgovarjala na konkretno vprašanje:
Učenec: Kako naj začnem vaditi sam??
Jaz: Vadi 10 do 15 minut, vsak dan, brez pavze. Veliko bolje kot enkrat tri ure v kosu!!!
Učenec: Okej, 15 minut na dan praviš, ampak, kaj naj pa vadim??
Jaz (prej): Strešico, predklon, vzemi knjigo.
Jaz (zdaj): Na srečo imamo danes orodje, ki mu rečemo video. In zato vas, vse čiste začetnike, ki bi radi sami, v udobju svojega doma poskusili o čem vraga govorim, vabim, da vadite z nami.
Prvi teden se je že začel. Samo dobrih 15 minut na dan – strukturirano, progresivno, inteligentno.
Prvi teden vadite prvo vadbo v seriji. Drugi teden vadite drugo vadbo in jo občasno, na primer dvakrat, nadomestite z vadbo prvega tedna. In tako naprej, vseh 10 tednov.
Vas zanima?
Naročite se na naš brezplačen Youtube kanal, kamor vsak teden nalagamo posnetke – če ste naročeni, vas program obvesti o novem posnetku. Zdaj bo to 10 tednov vadbe za popolne začetnike. Izziv? Upam, da vam pride prav.
Za vse daljše vadbe nas najdete v studiu ali na spletu. O pomembnosti učitelja pa drugič :-).
<3, Urša
Navdih: Edwin F. Bryant: The Yoga Sutras Of Patanjali